Končno. Spet je kokosov dovolj za vse in spet se malčki lovijo po sredi vaške ceste. Spet naju zjutraj zbudijo neposrečeni poskusi kikirikanja in spet sva iz nahrbtnikov privlekla ukulele. Bereva ob zelenm čaju in ko sonce čez lesketajoče palme pada v rdeče morje, se midva nakamava v mirnem, turkizno modrem morju.
Sva v vasici Port Barton na zahodni strani otoka Palawan. Ujeta sva med deževni gozd, nepregledne nasade kokosovih palm in bleščeče otočke. Ker vsi govorijo angleško, za 300 % več kot po navadi govoriva tudi midva. Najina mantra zadnjih 24 ur je: “What is this?”. In njihova? Popolni odgovori in nasmeh do ušes.
Počutim se kot v videoigrici. Unreal, recimo. Sem v eni plati, nekje sredi deževnega gozda. Hodim sem in tja, raziskujem. Rešujem uganke. Odkrivam secret-e, jem ful-stvari-za-energijo. Njadem nekaj magičnega, spijem in poletim. Res je unreal. Nerealno.
Kaj točno piješ? 🙂
San Miguel: Pale Pilsner. 😉
Vem kako vama je 🙂
A kitovce bosta sla tud kej pogledat ?
Uživita se naprej, tokrat nisem fovs k sem že bil tam in užival 🙂
🙂 Malo naju mika kar tu ostat. Greva sicer za božič malo pod El Nido, ampak verjetno prideva potem takoj nazaj. Za kitovce nisva čisto prepričana. Če bo priložnost prava in cena OK, potem morda. Ti si jih? Je bilo magično, ne?