Še lani sva bila prepričana, da sva Tajsko izžela do konca in da je tako ali drugače doživela svoj turistični kolaps. Da sva po 7 obiskih videla vse, nekaj od tega še zadnji trenutek preden gre v franže. Celo hrana nama je po lanskoletnem raziskovanju Koh Taa in Koh Phangana ostala v meh-meh spominu. In za tole potovanje sploh nisva bila prepričana, če bi sem še prišla. Toda tale pretekli teden na Koh Koodu nama je vrnil zaupanje. Zdaj celo računava, da se prihodnje leto vrnemo sem in v enem mesecu raziščemo še nekaj sosednjih otokov.
Naj zavijemo v še tako podrto obscestno gostilno, vedno nas presenetijo z eksplozijo okusov. Več kot očlitno je, da je velik in pomemben del tega otoka ribolov, saj se na jedilniku znajde vse od školjk, kapesant, malih rakov, srednjih rakov, velikih rakov, rib, lignjev, morskih ježkov … ni da ni! Cene pa več kot OK. No, tisti, ki smo bili na Tajskem desetletje ali več nazaj, seveda vemo, da cene niso več iste. Vse je šlo gor, poleg tega pa seveda z rastjo turizma uspejo en mango namesto za pol evra prodati za dva.
A kljub vsemu, tudi če se res potrudimo in naročimo štiri glavne jedi, juho, dve som tam solati, sok, mineralno vodo in za povrh še mango sticky rice, tukaj še nikoli nismo plačali več kot 30 eur.
Lili je končno kliknilo, da je morje stokrat … ne, milijonkrat … ne, milijardokrat boljše od bazena. Ker smo tukaj ravno na takšne dni, da je plima dopoldan, vedno zjutraj pohitimo z zajtrkom, potem pa hop v vodo. Težko rečem, če je vselej tako, a zdaj je prav vsak dan voda izjemno mirna, brez valov in ker smo na zahodni strani, ujamemo zjutraj celo nekaj senc visokih krošenj palm.
Je pa ena stvar, ki je letos počnemo znatno manj kot vsa prejšnja leta. In sicer pitje svežih kokosov. Nimam pojma zakaj. Mogoče za to, ker je Lila v fazi, ko ji sladke stvari (sladoled, torte …) niso več naj-naj-najboljša stvar na svetu in ker so zreli kokosi prav tako precej sladkasti, je mogoče razlog tu. Zdaj ko to pišem, se mi ga lušta za znorat. Očitno danes pade še eden.
Včeraj smo se vozili od plaže do plaže. Meni so vse več ali manj iste. Vse so noro lepe. Palme, ki segajo čez morje, (bela) mivka in prijetna, topla, mirna voda. Če posije še sonce, je turkizna. Je pa tudi res, da za plaže nisem najboljši sogovornik. Jo pogledam, mogoče se na hitro vržem v vodo, potem pa je imam dovolj in moram dalje.
Danes je naš zadnji dan na otoku. Ura je 15:57, otroka ravnokar oddelujeta popoldanski spanec. Ni več strogo nujen, je pa boljše, da lahko zvečer malce skupaj potegnemo in štejemo zvezdice.
Jutri nas čaka dolga pot nazaj v Bangkok. Najprej s pickupom po otoku do trajekta, ena ura s trajektom na celino, nato pa še 5 ur vožnje s kombijem do Bangkoga. Prespimo v poceni hotelu tik ob letališču in potem naslednji dan zgodaj zjutraj …
… na Bali!
