Zakaj morda ne greva več na Bali …

Povsod je lepo tli. Ja, tli je najbolja beseda. Je, obstaja, diha, misliva nanj, on misli na naju, a da bi se pa ravno družili in skupaj pili piva, kot včasih … to pa ne. Tako kot vsako razmerje tudi tole vsake toliko časa potrebuje malo pavze. In čeprav sva se ravnokar vrnila iz enomesečnega turistnikovanja (ja, nedvomno nisva bila popotnika) po Baliju, mu nisva namenila niti besede. Ampak, a veste, kaj je pri tem najboljše? Najboljše je to, da se počasi že pogrešamo.

Bali je bil v prvi vrsti odmik. Prvič, odmik od Malih junakov, saj je to edini način, da na podjetje pogledam malce z daljave, malce izven balončka, z nekim drugačnim občutkom in praviloma bolj kritično. In drugič, odmik od “klasterfucka”, ki sva ga zacumprala s Povsod je lepo. Ja, tako. Klasterfuck.

Kako mi je šlo že res na bruhanje, najboljše opiše tale dogodek na Baliju. Sva v mestecu Amed. Luštno. Obmorsko. Midva se razumeva, kot že dolgo ne. Bereva, jeva, se ljubiva, snorklava, plavava, se voziva z motorčkom. In eno jutro se odločiva, da morda je pa koooončno čas za eno lepo Instagram fotko. Že res, da je najina odločitev “Lej, ne sekiraj se koliko bo lajkov, objaviva tisto, kar je nama všeč” super, ampak … ampak nič pa ni narobe, če kdaj pa kdaj pade spet kakšna noro lepa. A ne?

Pa sva šla. Eno uro z motorjem navkreber do templja. Skritega templja. Tam gor, pod vulkanum Gunung Api. Se voziva in voziva. Sama na cesti. Super kaže. Meglice počasi bledijo, razstira se pogled na morje, zadiši po palčkah.

Pa prideva gor. Vstopnina. Ok, razumljivo. S tem nimava težav. Doplačilo za izposojo saronga. OK, tudi to sva že doživela iz vzameš v zakup. Avtobusi turistov. OK, ne kaže najboljše, ampak “saj tempelj je zagotovo tako velik, da se bova lahko dala kam na samo.” Potem pa tole.

In verjemite, da nisem ujel najhujšega. Dejansko je scena izgledala tko, da so predvsem maldenke čakale v vrsti dolgi vsaj 100 ljudi (desna fotka) in se sprehajale pred velikimi vrati. Nekaj metrov od teh vrat je sedela gruča mladeničev (leva fotka, pred vrati, večinoma oblečeni v belo), vsak s svojim mobilcem in dajala navodila: “Look here. Arms wide. 1, 2, 3, jump. OK”. Prva, druga, tretja, deseta, trideseta, stota. Minuta za minuto, uro za uro, dan za dnem, zdaj že leto za letom.

Pika na i je bila, ko me je mulc, star 15 let, ki je s fake nasmeškom na obrazu 3 metre znova in znova simuliral “catwalk” proti dekletu, ki ga je fotkala z novim iPhonom, skoraj pohodil in mi dal vedet, da sem kriv jaz. In pika na j, ko naju je mlada Rusinja nonšalantno spodila s stopnic, kjer sva malce počila, ker ona se pač hoče tukaj fotkat in da naj stopiva stran.

Fuck. Na templju sva bila 10 minut, potem je počilo, zahajala sva motor in se odpeljala domov.

Bali je super. Super, če ti je dovolj, da se umakneš daleč stran od vsega, dihaš riževo zeleno in piješ kokosovo čisto. Na najino veliko veselje je nama to uspelo, a kaj, ko te vsake toliko zamika, da bi videl še kaj več, tam pa … instafuck. Vsega lepega je že zdavnaj konec.

Za nekaj časa ga bova dala na pavzo. Lep je, veliko prijateljev imava tam, hrana je božanska. A izumetničenost vsega pristnega skozi zombi oči instafreakov je pač kaplja čez rob. Ja, ja, vem. Tudi midva sva bila tam. Še ne dolgo tega. In to je skoraj uničilo tale najin blog. Težka pričakovanja so super predpogoj za velika razočaranja.

Ja, bil je klasterfuck, zdaj je bolje.

Upava, da Povsod je lepo počasi oživi.

Če ste še z nama, sva zelo hvaležna.