Ne morem se odločiti, kaj bi bilo prav. Naj ostanem za vedno oseba z jasno ločnico med mano in ostalimi, tudi tistimi najbližjimi … ali naj se do teh, ki jih imam rad, popolnoma odprem, jim dam sebe celega.
Strah me je, da s slednjim pustim sebe izven dosega zmožnosti upravljanja dejanj, misli in čustev. Prva opcija pa mi nikakor ne diši, ker ne znam živeti brez ostalih.
Prve ne zmorem, druge me je strah, pa čeprav ravno to počnem …
Verjetno najbolje, da me opeče.
Vzhajanje sonca je darežljivo. Začutiš, da vzhajaš z njim. Pojdi v občutek.
»Ostali« so vrata. Imajo funkcijo odpiranja in zapiranja; k sebi, od sebe. Pot žarkov vodi skoznje. Prijetni postanki te naučijo tudi vzeti.
lep dan.
tile prijetni postanki so verjetno problem …
Problemi sami po sebi ne obstajajo. So kot nekakšna zmes nevednosti…mešanica dejanj oz. nedejanj. Njihov negativno surov pomen v svoji globini oddaja gol čar…nekaj, tesno povezanega z odločitvami. Vsaka opeklina pusti sled, mogoče je njen namen ravno ta, da te opomni, da si živ in da živiš. Ne spreminjaj sebe zaradi drugih in ne spreminjaj drugih, ker želiš spremenit sebe. Poslušaj se…nihče te ne pozna bolje, kot Tišina znotraj lastnega kaosa. Ta je vredna več kot vsak namišljen odgovor…