Rajasthan aka “Nekje ob Pakistanu”

… tako mi je od nekdaj zvenela tale indijska država Rajasthan. Tam nekje ob meji s Pakistanom, malce nevarna, malca temačna, levo od Delhija. Siva in temno rjava. Puščavna.

Skratka, Goa nama ni bila usojena. Najboljše od vsega je bilo seveda tole mini stanovnjce, ki sva ga najela za cel teden, vse ostalo pa nekako ni bilo to, kar sva si želele in pričakovala. Goa je lepa in ljudje so prijazni, ampak ne daje utripa srcu. Stran, ki jo je napisala v najini potopisni knjigi je brez vsebine. So črke in so besede. Je nekaj lepih stavkov, a vsebine ni. Pa še tečna sva bila. Katka, ker se je borila z bakterijami v svojem trebuščku, jaz pa preprosto zaradi tega, ker si ne morem odpustit, da se mi na potovanju življenja ne bi dogajalo 24/7.

Pa sva se vsedla na letalo in letela prek Mumbaia v Jaipur. Glavno mesto Rajastana. Ne lažem se prav dosti, če rečem, da sem v trenutku začutil povsem drugačen vibe. Pristnost. Samozadostost. Dobrohotnost. Ne morem povedati prav dosti, pa vendar je že prvi stik s taksistom na letališču, z receptorjem v guest house-u in tuk-tuk voznikom, ki naju je danes peljal na celodnevni ogled mesta, povedal veliko. Bistvo vsega je, da se počutiva dobrodošlo. In tudi midva sva tako veliko bolj sproščena. Še bakterije v Katki so vrgle hruške v koruzo!