Spomnim se trenutka, ko sem v živo zagledal Mona Liso. Bil sem eden izmed množice, ki je pogled upiral v sliko tam nekje za debelo stekleno pregrado. Bila je manjša, kot sem pričakoval. Barve bolj blede. Nasmeh ni bil tako čudežen, kot so ga predstavili na Discovery Channel. Bila je ena izmed mnogih slik v Luvru, bolj skromna kot ogromne freske in glamurozna platna. Bolj nedolžna od ostalih. In nikakor ji v primerjavi z ostalimi umetninami ne bi mogel dati pridevnika lepa. Pa vendar. Bila je Mona Liza. Mona Liza, ki jo je narisala da Vincijeva roka. Mona Liza, ki jo je Leonardo sanjal, ko se je vlegel v posteljo in katere detajli so ga mučili vsak dan znova in znova. Drobna Mona Liza na drugi strani debele steklene stene mi je govorila zgodbo o tem, kako daleč sežeta čas in prostor.
Danes sva skozi prašne poti ob reki Ganges v podhimalajskem mestecu Rishikesh tik pred sončnim zahodom prisopihala do ashrama, v katerem so leta 1968 svoj White Album napisali The Beatles. Ashram je zaprt in zapuščen že od leta 1997, pa vendar njegova energija daje vedeti, da tam zapisane besede še danes resonirajo v svetu. To drevo in ta klop. Ta tlakovana potka in ta velika stavba. Tele hiške in ta veličastni vhod. Vse to so gledale oči četverice, ki je tako ali drugače pisala zgodovino.
Teorij o tem, kaj se je tam dogajalo je očitno mnogo. Od tega, da naj bi jih na koncu oguljufali pri plačilu, do tega, da naj bi kakšnemu članu tam malce “odklenkalo” … Kaj vse je bilo res, verjetno ve samo še peščica. Zame je pomembno to, da sem danes v najinem kratekem sprehodu skozi ogromno posestvo ashrama občutil nekaj drugačnega. Nekaj novega.
Hvala za skupno potovanje. Bodita lepo.
Hvala za lepe želje 🙂