V Kyotu objstaja prav poseben predel, ki mu še dandanes utrip dajejo gejše in maike. Uličice so ozke, hiše lesene in z vseh strani diši po čaju in slaščicah. Stopnice gor in stopnice dol. Pa tale potka do tega templja in tale potka navzdol do japonskega vrtička.
Spet sva ogulila podplate. Vožnje z lokalnimi busi so v Kyotu začuda še dražje kot v Ljubljani, zato se je tehtnica suvereno premaknila na stran “investirajva v hrano”. Pa sva hodila in hodila. In jedla in jedla.
Že pred dobrim mesecem sva se po priporočilu prijateljice Natalije povezala z menihom iz zen templja eno uro stran od Kyota. Ker v templju veljajo zelo stroga pravila, sva se morala sprva prav pošteno dokazati, da si je menih sploh vzel čas in prisluhnil najini želji po zen meditaciji. “Ostati morata vsaj nekaj dni!” je dejal najprej. In potem je izvedel, da sva par. “Ne sprejemam parov!” Pa sva ga prepričala, da bo vse vredu. “Urnik je zelo strog!” je dodal še na koncu. Sva mu zatrdila, da razumeva in končno je popustil.
Jutri greva tja. Za 5 dni. Kako bo? Nimava pojma. Kaj bomo tam počeli? Kdo bi vedel. Kaj bomo jedli? Vem le to, da znova spet le dvakrat na dan. Nekaj simboličnega.
Po indijskem ahsramu in tajskem budističnem templju bo tale japonska zen izkušnja zagotovo znova nekaj, kar nama bo dalo po p****. Ampak to je to! To! Je! To!
