Že nekaj dni “lutava” po stranpoteh.
“No, mister, there is no bus,” nama pravijo, ko želiva nekam, v kakšno vasico tam nekje. Pa ga najdeva. Bus. Bolje rečeno kamion, v katerega so zadaj pritrdili klopi eno zraven druge v razdalji dveh petih dolžine moje stegnenice. Čez ceste, skoraj ceste, ne-ceste in tisto, kar je manj kot to. Kakšna urica po njihovo, najina kaže vsaj tri.
Živiva pri šoferju avtobusa, ki je na moje vprašanje, če se v bližini nahaja kakšen poceni hotel, odgovoril: “Lahko spita pri meni, če želita.” In kdo bi lahko takšni podubi rekel ne.
Najina hišica je nekje nad mestom, objeta s pravkar odcvetenimi avokadovci, nektarimi že prepolnimi slastnih, leskatajoče zelenih sadežev. Pogleg na vas je pisan. Pastelno pisane fasade, živo zelene palme, vijolične in rdeče rože.
Družina, ki jo sestavljajo mama, oče in trije otroci, ne govori angleško. Malo. Ravno toliko kot midva indonezijsko. Pa nič zato. Sedimo skupaj ob cigaretu, pri zajtrku, kosilu, večerji, ob gledanju večernega filma. Včeraj smo gledali Djangota. In vzklikali ob streljanju in poljubljanju.
Najin kompas se je dokončno pokvaril. Zdaj tavava nekje v notranjosti Floresa in raziskujeva. Počasi, z odprtimi očmi. Včasih najdeva kaj noro lepega, drugič naju poti pripeljejo v slepo ulico. In ravno to je čar potovanj … (S)lepe ulice.
