Maldivi – OUT. Dominikanska – IN.

Lila je stara točno eno leto in pet mesecev. Po za popotnika najpomembnejšem izračunu jo še sedem mesecev loči od polnoletnosti. Trenutka, ko bo pomahala v slovo, vzela v roke svoj varnostni pas, prijela svoj daljinec za in-flight entertainment, naročila svoj gosti sok in se razlezla na svojem lastnem, drago plačanem letalskem sedežu za tisto malo (a smrdečo) ritko. Giko kot ji reče sama. Gika pika, ko je pokakana.

Jebiga. Corona nas ni pustila potovat z brezplačnimi letalskimi kartami zanjo vse do zdaj, ko smo vzeli puško iz koruze in zavpili “Hajde da ludujemo!”. No, prvi poskus se je končal klavrno. S Turkish Airlines smo rezervirali karto za na Maldive. “Ajde, greva tja, ko sva že domača,” je bil najin najtehtnejši argument za tja. “En dan v Male, potem pa na speedboat in gasa na Thodhoo,” najin by far najljubši otoček tam doli. Pa je nekega lepega večera tik pred ljubljenjem (lažem, tik pred kokicami in švedsko crime nadaljevanko Pray, Obey, Kill) gospod AtaTurk poslal SMS sporočilo, da iz te moke ne bo kruha, da je let preklican in da nama lahko dajo samo prst v rit. Tolko o ljubljenju …

Rahlo obupana, rahlo pa ne. Rahlo zmedena, mogoče malo resignirana, češ “Mogoče pa res še ni pravi čas”, sva Maldive pozabila, jih prestavila na konec leta, za poletje pa se že spogledovala s Porečem (Islandijo) in kampiranjem v Luciji (mogoče z avtodomom do Španije). Najin nabor izgovorov:

• Saj Poreč niti ni tok bad
• Na Maldivih je itak nizka sezona, dež in razburkano morje
• Lej, dejmo se najprej v miru cepit, potem pa gremo
• Poletje v Ljubljani je super
• Dejmo bit še malo z babicam, k so čist nore na Lilo
• Moj pasuš mi bo poteku, morem it itak na Tobačno ga podaljšat
• …

In potem je palček poscrollal malo po Instagramu in videl, da je nekaj kolegov bilo/je/gredo v Dominikansko republiko, palček je naredil nekaj klikov po Googlu, učke so prebrale par prispevkov, kakšen napotek, pogledale so vreme in možgančki so glasilkam naročili en glasen: “Ej, Katka, jst mam eno radikalno idejo.”

Kupila sva karte za Dominikansko republiko. Še tisti večer. Letimo iz Benetk. Tja grede v Punta Cano (na vzhodu), nazaj grede pa iz Santo Domingo, glavnega mesta nekje v sredi. Z Air France. 1170 eur za vse tri, seveda Lila potuje (še) brezplačno. 15 ur tja s prestopom v Parizu, kjer čakam o dobre 4 ure, 15 ur nazaj takisto. Zloadad morem vse slovenske telebajske, da bomo preživeli. Menda leti niso polni. Popravek: menda so leti na pol prazni, kar bi bilo sicer slabo za našo malo raziskovalko in spogledovalko, za naju pa verjetno malce mirneje.

Super excited sva. Prvič, ker greva prvič z Lilo. Težko bi dal v tole črnilo, kako si od vsega najbolj želim, da ji že kočno pokaževa, kako lep je svet. In drugič, ker že f****** dve leti in pol nisva bila nikjer dlje kot, drumroll please, v Poreču lani.

Zdaj se greva pa ljubit. Še en del Pray, Obey, Kill nama je ostal.