No, še sreča. Ker zadnje čase pa res s cmokom v grlu vstopam na letala. Danes smo denimo vzleteli brez zračenja v letalu. Je pilot rekel: “Everything will work when we are airborn …”. Super, samo da bo! 🙂 In je seveda bilo.
Trenutno sva v mestu Padang, na zahodni obali otoka Sumatra (klikni sem, če te zanima, kje je to). Kljub temu, da sicer nerada delava tako hitre premike, sva zadnje dni primorana k takšni aktivnosti. Ladje na Siberut, 150 km od tukaj oddaljen otok, kamor se odpravljava na treking, namreč plujejo zgolj “vsake toliko” in pogosto se zgodi, da sploh ne. Na srečo sva z nekaj pomoči že rezervirala vozovnice in se tako jutri odpravljava na pot. Ponoči. 10 ur z ladjo v neznano. Plavat znava, tako da res ne vidim razloga za skrb. 🙂
“Hello mister, hello mister,” se sliši po mestu. Ne glede na to koga nazivajo, mene ali Katko. “Selamat malam,” odgovarjava.
O ja, najbolj zabavna od vsega pa je moja odločenost, da se bom končno naučil vsaj pogovorne Indonezijščine (Bahasa Indonesia). Vsakokrat namreč, ko kogarkoli ogovorim z nekaj preprostimi besedami, ki so seveda ponavadi zavite v vprašalni stavek, dobim v odgovor monolog, podoben temu:
Tentu. Di sini belok kanan dan pergi lurus ke depan sampai Anda mencapai lampu lalu lintas, belok kiri di sana dan kemudian duduk di sana dan menunggu untuk melayani Anda. Mereka telah besar ayam goreng dan jus yang baik. A kan?
In potem preklopimo na angleščino. 🙂
Danes sva opravila mini shopping za treking. Nekaj konzerv najcenejši sardin, bonboni, čokolade, cigareti. Jutri nakupiva še vodo (na otoku je namreč ni in je vsaka plastenka posledično draga kot žafran), krekerje, škornje, mrežo proti komarjem in še kaj …
Spala sva cel dan in zdej gledam ko zajec. 🙂
