Draga otroka. Dve stvari.
Prva. Oprostita nama, ker sva z mamico tako zahtevna. Ne moreva prek sebe, ko vaju na vsakem koraku po Tokyu opozarjava, da bodita tišje, da ne plezajta po ograjah, ne tekajta sem in tja. Da bodo prišli policaji, če bosta lizala stebre uličnih svetilk in da nas bodo vrgli iz stanovanja, če bosta skakala iz mize na tla. Se trudiva, da bi se držala nazaj.
Druga. Prosim, dajta nama malo miruuu. Ne ližita prokletih kandelabrov, ne laufejta po cesti gor in dol, da vaju komaj ustaviva preden se zabijeta v mednožja mimoidočih Japoncev. In zaboga nehajta nama težit od jutra do večera, kdaj bomo kupili je**no jajčko z igračko, ki jih je Japonski judaiškarjot postavil na vsakem križušču. Dajtaaaa namaaaa maloooo miruuuuuu!
Rada vaju imava. Lepo da sta se naučila brat. Čmok čmok! <3
S Fidžija smo v Tokyo prileteli v sredo zgodaj zjutraj. Natanko ob 6.10. Pilot je rekel: “Se opravilčujem, ne moremo še vzletet, ker če pridemo prehitro nad Tokyo, nam ne bodo pustili pristat.” Jop, Japonci. Skratka, dolga pot. 10 ur na letalu, še prej pa cel dan fijakanja po Nadiju, po letališču in po pristanku še precej napornih in s kovčki naloženih 90 minut z metrojem do našega skromnega stanovanjčka.
25 kvadratnih metrov, vzmetnice po tleh, mini kuhinja, tuš in WC, ki nam spira ritke in lulike. V Tokyu je tole pravi luksuz. Nazadnje sva tukaj živela vsak v svojem nastropju v kapsula hotelu (nora izkušnja sicer, ponovimo, ko otroci malo odrastejo!).
Živimo v predelu Asakusa, nekje v severo-vzhodnem kvadrantu Tokya. Ampak če sem iskren, je pri Tokyu prav čisto vseeno kje živiš. Ker kjerkoli stopiš na ulico, si v neki odpičeni računalniški igrici. Deklice oblečene kot anime, po cesti švigajo go-karti, oglasi za sushi in wagyu ti skačejo na retino z vseh koncev.
Naš cilj v Tokyu? Jemo! Jemo vse, kar nam pride pod prste, še posebej pa sushi. Danes je naš drugi večer tukaj. Trenutno otroka gledata Moano 2 (hvala za malo pauze) in jesta kosmiče. Joooop! Drugi dan je in sushi nam že gleda ven iz ušes, od sojine omake pa smo vsi zatečeni in dehidrirani hkrati.
Ker sonce vstane že ob 04:33 se kmalu za tem začenjajo tudi naša jutra. Ko stopimo zjutraj na ulico, se pijani Japonci ravno odpravljajo domov in ulice še niso počiščene na “japonsko”. Takoj za tem pa se pripeljejo tovornjački in vse je spet kot iz škatlice.
Jutri gremo dalje. Prvič se bomo peljali s tahitrim vlakom – shinkansnom. Potujemo na severo-zahod, v zgodovinsko mesto Kanazawa. Moj edini spomin iz leta 2015 na to mesto je, da sva s Katko odšla zjutraj ob 8 na “sake tasting” in se ga tako nacukala, da sva ob 9.30 ležala na klopci v zen parku. Good times!
