Lahko imava drisko, da teče z naju in bruhava na vsakih 30 minut. Pa greva vseeno naprej v naslednje mesto. Lahko sva spričkana do konca, kuhava mulo. Pa greva vseeno naprej. Lahko naju zaliva tajfun in odnaša veter. Pa greva dalje. A ko v mesto pride festival “Taste of the World”, takrat se vsa kolesja ustavijo, nahrbtniki čofotnejo ob tla, ukulele utihnejo in Zemlja rahlo upčasni rotacijo. Takrat midva pozabiva na vse načrte, ugasneva telefone in odpreva grla.
Po 27-urni vožnji a avtobusom iz pravljičnega Hoi Ana v Saigon, sva si v objemu zelenega parka in novoletnih lučk privoščila … vse, kar je padlo v najino vidno polje.
