Zgodbe iz Afrike, 3. del: Big boss in otežen vstop v Mavretanijo.

Rosso, Mavretanija, Afrika

Prejšnji del Žanove zgodbe iz Afrike lahko preberete tukaj: Otroške favele in žur v Senegalu.


Slike in besedilo: Žan Močnik, sledite mu na njegovem Instagramu: @mocnikzan


Kljub ponedeljkovemu koncertu v Saint Louisu sem tisti torek vstal dovolj zgodaj, da še ni bilo prevroče za nadaljevanje poti (beri: ob pol sedmih zjutraj). Na hitro sem spakiral stvari, se poslovil od Pape in se z izstegnjenim palcem postavil na cesto proti Rossu. Ja, bilo me je strah.
Spomnil sem se, kolikokrat pred tem sem na raznih forumih prebiral, kaj vse se je že zgodilo ostalim – sicer maloštevilnim – popotnikom v Rossu, toda nekako sem obdržal upanje, da bom gladko prišel skozi.

Pot v Rosso

Okrog 6.40 h sem stopil ob rob ceste proti Rossu in z roko kazal smer, kamor hočem iti. Kmalu mi je ustavilo osebno vozilo (s klimo!). “Salam alejkum. Rosso?” sem vprašal šoferja s tresočim glasom, ker me je bilo strah ko prasca iti v Rosso. “Richard Toll” mi je odgovoril in pokazal naj se usedem v avto. Okej, Richard Toll. To ni daleč od Rossa in mogoče se da mejo prestopiti tam, sem si mislil.

Po dobri uri vožnje me je odložil na krožišču in pokazal, kje je Rosso. Do tja je bilo samo še 3 km, zato sem raje, kot da bi šel s taksijem, šel peš. V cca. 15 minutah sem prišel na rob Rossa. Na cesti je policist hotel moj potni list, zraven pa so številni taksisti ponujali prevoz do trajekta 1.5 km stran. Izkazalo se je, da policaj ni imel slabih namenov, saj mi je potni list vrnil, taksisti pa so vztrajno hodili za mano še nadaljnjih 10 minut, čeprav sem jih ignoriral.

Izstop iz Senegala

Ko sem stopil v zadnji ovinek pred trajektom, sem tam opazil primitiven lesen znak STOP POLICE in puščico na levo. Seveda je vse skupaj izgledalo bolj kot inovativna ideja za privabljanje ljudi v eno izmed trgovinic, kot pa znak za policijsko postajo. Ker se za znak nisem zmenil, me je nato policaj usmeril nazaj proti postaji. Tam sem moral potni list oddati v pisarno in v čakalnici čakati, da me pokličejo. Vse skupaj je spominjalo prej na bolnišnico, kot pa mejni prehod. Čez pol ure so me končno res poklicali v pisarno, kjer je sledilo nekaj kratkih vprašanj, izstopni žig za Senegal in policajev Buon Voyage. Od postaje sem imel še cca. 15 metrov do trajekta čez reko in kljub temu, da je že čakal, so mi neutrudno ponujali prestop reke v pirogu za 500 frankov (trajekt je zastonj).

Rosso, Mavretanija, Afrika

Slabi spomini na Rosso.

Vožnja s trajektom do mavretanske strani

Na trajektu sem bil deležen ogromne pozornosti. Vsi so hoteli vedeti, iz kje sem, kaj delam tu … Do tedaj sem se uspešno držal pravila, da ne smem govoriti z nikomer razen z uradniki. Do mene je naenkrat pristopil mavretanski policist in zahteval moj potni list. Nisem vedel kaj naj storim, zato sem ga ubogal. Trajekt je pristal na mavretanski strani reke, policaj z mojim potnim listom pa je izginil.

“I know where’s your passport. Come with me.”

Najprej sploh nisem vedel kaj naj storim, zato sem vztrajno iskal policista, ki mi je vzel dokumente, toda zaman. Spraševal sem policiste naokoli, toda nihče se ni zmenil zame. Naenkrat pa je mimo mene prišel naključni mimoidoči in mi rekel: “I know where’s your passport, come with me.”. Čeprav se situacija ni zdela obetavna, mi takrat ni preostalo drugega, kot da grem za njim. Šla sva pogledat v vsako izmed pisarn, vendar mojih dokumentov ni bilo nikjer. Takrat se mi je zmešalo in sem začel zmerjati vse policiste naokrog ter jim omadeževal družine in vse ostale sorodnike. Po štirih urah se je končno prikazal nekdo z mojim potnim listom in mi razmeroma hitro uredil vizo, toda manjkal je še podpis nadrejenega.

Rosso, Mavretanija, Afrika, viza

Takole izgleda mavretanska viza, na sliki pa se tudi vidi, kako izmučen sem bil takrat. Ob besedi Rosso mi gredo še danes kocine pokonci.

Žal ne moremo podpisati vize, ker ni elektrike

Ja, točno to mi je rekel, ko mi je dve uri za tem, ko sem vizo že imel v potnem listu, že spet prekipelo. “You fucking idiot, you don’t need fucking electricity for a simple signature.” Sem mu odgovoril na njegov nesmiseln izgovor. Po tem je prekipelo tudi policistu in je hotel fizično obračunati z mano. V tistem trenutku mi je nekdo ponujal prevoz v Nouakchott, vendar sem se v besu obrnil do njega in ga nahrulil, med tem pa je policist zaprl vrata za mojim hrbtom. Spet sem začel trkati ko zmešan in vrata je odprl taisti policist in mi v roke dal potni list, ter mi zabrusil, naj nikoli več ne pridem v Rosso.

Veliki šef mejnega prehoda

Malo naprej, zunaj stavbe za izdajo viz, je sedelo nekaj vojakov in eden od njih mi je vzel potni list ter ga dal nekomu, ki so ga klicali “The big boss”. Ta je rekel da moram zamenjati 150€ v mavretanske ugije, zaradi nekih formalnosti in da ves denar na koncu ostane meni. Ko sem prišel iz banke z denarjem me je “big boss” čakal s papirjem v roki in rekel, da moram plačati 25 000 ugij (40€) za provizijo banki. Seveda tega nisem hotel, zato mi je iztrgal denar iz rok in si vzel 60 000 ugij (130€). Preostali denar in potni list mi je vrnil, jaz pa sem bil preveč izmučen, da bi karkoli rekel, zato sem brez besed odšel. Za mano je nekaj časa hodil še neki človek, ki ni vedel točno, ali je Gambijec ali Mavretanec in mi ponujal taksi v Nouakchott še za tistih 20€ v ugijah kolikor mi je ostalo. Hotel sem ga pregnati stran, vendar je ostal za menoj tudi po tem, ko sem mu že sedmič preklel vso družino, zato sem mu pokazal žepni nožek in zagrozil. Šele po tem mi je dal mir.

Rosso, Mavretanija, Afrika

Na poti iz Rossa je šoferju počila guma, ker je raje kot po cesti, peljal ob cesti.

Nouakchott

Pravijo, da knjige ne gre soditi po platnicah in to pri Mavretaniji še kako drži. Po tistem v Rossu me je Mavretanija samo še pozitivno presenečala. Že ko sem po napornem dnevu v Rossu prišel v Nouakchott, sem takoj opazil, da so ulice široke in nenavadno prazne, kar je bilo v primerjavi s senegalskimi mesti v popolnem nasprotju.

Že prej sem bil zmenjen preko Couchsurfinga, da prva dva dneva v Mavretaniji preživim pri Sari, Švicarki ki živi v Nouakchottu. Njeno stanovanje je bilo nedaleč stran od francoske ambasade (eden redkih krajev v Mavretaniji, kjer se dobi alkohol legalno in kjer redno prirejajo zabave). Čeprav ima veliko teraso, je njeno stanovanje majhno in brez klime, zato sva morala spati na strehi. Seveda se je zato ponoči slišala glasna glasba iz prostorov francoskega veleposlaništva, toda še bolj so me motili komarji, ki so nekako zopet prišli pod mojo zaščitno mrežo in me počasi glodali čez noč.

Nouakchott, Mavretanija, Afrika

Prazne in široke ulice v Nouakchottu so čisto nasprotje od tistih v senegalskih mestih.

Se nadaljuje …

Preberi tudi kaj od tega

Vpiši svoj komentar ...

Loading Facebook Comments ...

Leave a Reply

Your email address will not be published.