Profesorica, razredničarka v srednji šoli, nam je vsakemu izmed svojih učencev na koncu četrtega letnika napisala drobno posvetilo. Posebej za to osebo, zelo iskreno. Ne spomnim se natančno kaj dobesedno je pisalo na mojem, bilo pa je nekaj v stilu “sreče ne gre iskati v perfekcionizmu“. Takrat je nisem štekal. Kako ne? Seveda, da ja. Kaj lepšega od popolne simetrije, pravljičnega dekleta ali najboljših škampov na preverjenem receptu buzare.
Pa je prišlo lanskoletno potovanje, ko se je moj svet postavil na glavo.
Ni je stvari na planetu Zemlja, ki mi bi prinesla toliko zadovoljstva, kot poskušanje vsega novega. Ne razumem tistih, ki zgolj “ker pač” niso želeli okusiti, preizkusiti, doživeti nekaj, kar je zavilo mimo tirnic njihovega status quo. Kako lahko veš, kaj imaš, če ne veš kaj je tisto česar nimaš? Včasih ima nekaj ne-narediti veliko večjo moč in učinek, kot tisto drugo.
Je pa res, da te lahko tole večkrat tepe po glavi. Banalno, pa vendar. Pri nas (s tem mislim v Sloveniji) je eksotična hrana precej draga. To vem in zavestno se je zato izogibam, kolikor se je lahko. Pa mi ne uspe vedno. Danes me je Ina povabila na kosilo v Sushimamo (na Wolfovi ulici v Ljubljani, pot me Prešernovim in Kongresnim trgom). Pravzaprav kljub konkurenci azijske kuhinje edino pravo japonsko restavracijo v mestu. Ne bom pametovala o različnih vrstah zavitkov surovih rib, riža in alg (ker edino, kar poznam je sushi), morem pa povedat, da se mi še sedaj, pozno zvečer cedijo sline po današnjem gurmanskem obroku.
Sushi sicer strežejo samo po 17 h, tako da ga danes nisem imel priložnosti okusiti. Vam pa lahko zaupam, da je to danes moja najljubša jed. Kjer le imam priložnost, ga poizkusim. V Nemčiji, Singapurju, na Baliju, v Sloveniji … Njami, njami!
