Najprej smo se mimo plantaž bombaža v našem belem plastičnem Chevroletu po avtocesti peljali 60 km/h. Ko je ta postala postlana s peskom in se je iz eno- spremenila v pol-pasovno, smo jih nažgali na zastrašujočih 118 km/h in voznik si ji z olajšanjem odpel varnostni pas. Vem, ker sem trd kot kamen bdel nad vsem, kar se je dogajalo.
Po 4 urah in 15 minutah smo bili živi in v enem kosu dostavljeni v gorsko vas alahuizanogu. Ob reki, ki je zarezala v posušeno gorsko pokrajino je že kdo-ve-kdaj zraslo nekaj hiš. Te so se šele pred nekaj leti delno spremenile v namestitve za tiste turiste, ki slučajno zaidejo izven ustaljene poti potovanja po Uzbekistanu.
Ko smo včeraj šli na 45 minutni pohod(ek) na sosednji hrib, smo slišali le tišino in riganje osličkov. (A se reče riganje?) Živimo pri družini, kjer je nemogoče razumeti vse njihove sorodstvene vezi. Ta je mama od tega, ta je sin od one, ampak starejši brat od tega, čeprav izgleda da jih ima 6 jih ima dejansko 15. A ta otroček je vaš? Ne, ne, ta je od tiste tete, ki kuha. Aha, ja in ta punčka, ki ga čuva, je tvoja sestra? Ne, ne, ta je pa iz sosednje vasi.
Jemo, kar nam dajo. Dajo nam veliko, a včasih tudi na polni mizi otroka ne najdeta veliko, kar bi šlo po grlu dol z lahkoto. Saj jih razumem. Če nekaj ni domače, pač ni. Četudi izgleda kot Poli, ima drugačen okus. Čeprav je marmelada, je trikrat bolj sladka kot naša. In ni vse bonbon, kar se sveti. Je pa dobra šola.
Dnevi v takšnih vaseh so počasni. Začnejo se zgodaj, ko je sonce še za hribi in se ob zajtrku tresemo zadekani v puloverje in bunde. Potem sledi seveda ceremonialno osvajanje WC-ja, ki se lahko ob vseh “zdaj me tišči” in “zdaj me pa ne tišči več” zavleče tudi v uro al več. Potem si umijemo zobe in …
Zdaj smo točno ta trenutek. Ura je 9:33. V nahrbtnik bomo naložili vodo in prigrizke in šli raziskovat. Kam? Nimam pojma. Nadaljujem ta prispevek, ko se zvečer zvalimo v posteljo.
Evo, smo nazaj. Po priporočilu domačina, smo šli iskat muflone. “Tam zgoraj so, 500 metrov. Jih boste našli tam pri vodi. 800 metrov.” Naredili smo krog ob zarjaveli ograji in po 2 urah hoda ter priseeeežem tisoč metrih višinske razlike, videli samo eno gorsko kozo z mladičkom, pa še ta se je ustrašila Lilinega pritoževanja: “Ni mi všeeeeč. Mrtva bom prišla dol. Vse me boliiiii!”
Naš guesthouse je sredi sadovnjaka, ta pa tik ob reki, ki iz puščobnih gora teče nekam v dolino. Vse naokoli je sivo, rjavo in lišajasto, le 50 metrov na vsako strah struge je zeleno. No, zdaj že jesensko rumeno in oranžno. Ko se sprehajamoo naokoli, med rumenimi listi iščemo orehe, z dreves trgamo jabolka in poskušamo ne stopit v kakce ovc, koz, krav, konjev ali oslov. Vse bi dal, da bi lahko stopil v kakec muflona, ampak … žal. 800 metrov gor in desno.
Popoldan smo zaključli tako: Otroka na oslu, zraven njiju fant, ki se ni nasmehnil padagajebeš, midva pa povsod naokoli in uživala v nepritoževanju nad strminami. Odpeketali smo na vrh enega izmed hribov, kjer sta Lila in Art iz kamnov dve uri stregla deset hodni meni. Neverjetno, kako lepo se lahko otroci zaigrajo brez igrač.
Ura je 17:30. Zdaj ležimo v posteljah, pod odejami. Sonce zunaj hitro pade za gore in hladnemu dnevu hitro sledi ledeni večer. Ker smo narabutali orehov in jabolk, nismo lačni brutalno, ampak samo zelo zelo. Včeraj je tista enoletna punčka od zgoraj Arta popraskala po obrazu, zato so nam obljubili 2 kilograma orehov. Nekako bomo preživeli. 🙂
Jutri gremo pa dalje.
