Mogoče ste davnega junija 2014 že spremljali najino pot in veste, da sva se takrat mudila v Himalaji. Nekje v sredi najinega treka, pri vračanju iz Annapurna Base Campa, ki leži na 4300 m, so moji v superge natlačeni prstki rekli STOP. Ni šlo več naprej. No, ni šlo več navzdol. Pa sem se sezula in si obula Tevice, ki so mi zvesto služile 10 let. Zdi se mi, da so še ptički pelji alelujo, ko so se moji prsti na nogah lahko končno raztegnili v svoje otečene višave. ☺ Uspešno sem prišla dol z vsemi nohti na nogah (ja, vseh 10!), med tem ko je Mic izgubil dva. 😀 Eden od teh še vedno ni čisto pravi. Teve so mi služile vse do konca potovanja, do trenutka ko so bile zaradi terminalnih poškodb na podplatu častno pokopane v talepi vrečki nekje na Tajskem.
Zaradi lepih spominov sva toliko bolj vesela, da sva stopila (get it? get it!) v sodelovanje s Tevo. Povabili so naju v trgovino v Trzinu, kjer sva si izbrala Tevice. Mic je bil konec v 10 minutah, jaz pa sem seveda rabila kakšno uro (lažem, dve). Ja, kaj. Teva je iz 5 modelov pred leti presedlala na 100+ modelov, od natikač, pohodnih in pa lifestyle Tevic.
Danes so bile že prave temperature, da sem prvič letos osvobodila svoje prste na nogah 🙂