Skozi črno luknjo v Amritsar

“हैलो, आप कैसे हैं?” reče fant nasmejan do ušes.
“Ou, sorry, no Hindi!” rečeva.
“तुम कहाँ से आए हो?” se pridruži še drugi.
“Ammmm … no Hindi, no Punjabi. Sorry!” rečeva z nasmehom.

15 sekund smeha in vmesne ne tko akward tišine.

“कब तक तुम यहाँ कर रहे हैं?” reče vijolčni turban iz ozadja vse večje gruče fantov.
“No, really, we don’t sp…. Ma dej, ja, evo tle sva, fain je. Pa vi?” odgovoriva z nasmehom in pogovor steče.
“बहुत अच्छा अहा, उ यहां बैठना चाहते हैं?”
“Ja, točno to. Midva sva za, ampak mogoče še tale čaj prej spijemo,” nadaljujeva prijazno.
“चाय, चाय, चाय!” se jim ustna raztegnejo do ušes. Čaj, čaj, čaj.
Jaaaa, čaj. Evo, štekamo se. Čaj. Pol pa gasa, mal po mestu, OK?”

In ko že ravno zaključimo naš posvet paralelnih dimenzij ob mini stojnici s čajem, nama gospod, ki je vseskozi molčal, jasno namigne naj pospraviva denarnico in da bo seveda on poskrbel za tale najin čaj. “O moj bog, kje sva midva to?!”

Po nekem čudnem naključju, ki naju je prek neke kvazi turistične agencije v Pushkarju držala za roko preteklih nekaj dni, sva se znašla v mestu Bathinda v državi Punjab, na severo-zahodu Indije. Mesto, kot nobeno drugo do sedaj. Njegov prvi in največji plus je to, da ni omenjeno v Lonely Planetu in zato ne vidi prav veliko turistov, drugi plus pa ta, da nama je ponudilo povsem surrealno izkušnjo. Ne le, da je bilo čisto, kot se seveda nikakor ne spodobi za Indijo. Ne le, da so naju ljudje ustavljali dobesedno na vsakem koraku in se želeli z nama slika v tj pozi, pa v tej in tej, morda še tej in tej. Ne le, da fotke z nama ravno zdaj krasijo facebook profilne fotke kar zajetnega dela rezidentov … najbolj out of space stvar, ki se nama je zgodila, se je zgodila zadnji večer ob 23.00, ko sva že utrujena od dneva ležala v postelji najine sobice.

Na kratko. Knock, knock.

“Hello, hope I am not disturbing you. If you have time we would just like to talk to you for 10 minutes,” reče starejši gospod, ko dopreva vrata.
“Ammm, sure,” odgovoriva nesigurno.
Gospod stopi malce na stran in nekomu izza vrat namigne, naj gre naprej. Vstopi še starejši gospod, dedi, suvereno se napoti proti mojemu delu postelje, mi umakne noge in se vsede poleg mene. Me gleda v oči, nama pa se od začudenja povesijo usta. Pogovor steče. Seveda najprej klasična vprašanja od kod in kam, kmalu pa zvema, da je dedi eden najbolj znanih atropolitikov (prerokovanje političnih rezultatov) v državi. In pravi:

“Ask me any question you like, anything!”
“Ammmm,” odgovorim in z zmedenim nasmeškom bolščim v njegove motne oči. “Ammm, when is the best time to get married?” Seveda, prvo, kar mi pride na pamet, ko pomislim na prerokovanje.
“What is the time?” me vpraša in povem mu točno uro. “Ommmmmmmm. Ommmmmmmm. Ommmmmmmm.”
Tišina. Moj butast pogled. Resen obraz mlajšega gospoda, kot da gre za življenjsko pomembno zadevo.
“July. You should get married in july.”

Nič jasno. Gospoda gledata v naju, kot da bova naga zaplesala tango, midva gledava v njih, kot da bosta poletela skozi steno. Ura je že nekaj čez enajst. Pomislim, kje sva in zdi se mi, da sva res padla v črno luknjo, kjer se svet za nekaj trenutkov vrti samo okoli naju. “Ja, Azija je res lahko ego-booster,” pomislim, nakar gospoda vstaneta in z bežnim “Goodbye” odideta tako skrivnostno, kot sta tudi prišla.

Tako. Zdaj pa sva v Amritsarju. 6 ur vožnje z busom iz Bathinde naju je pripeljalo iz črne luknje. Kako dalje? Nimava pojma. Na srečo gospod ni povedal, katrega julija … 🙂

Preberi tudi kaj od tega

Vpiši svoj komentar ...

Loading Facebook Comments ...

2 Comments on “Skozi črno luknjo v Amritsar

  1. haha, super!! fino je spremljat vajino dogodivščino:) srečno še naprej!

  2. Hvala! 🙂 midva pa dalje, trenutne nekje ob vznozju Himalaje.

Leave a Reply

Your email address will not be published.