Zgodbe iz Afrike, 5. del: Najdaljši vlak na svetu vozi v Mavretaniji.

Nouadhibou, vlak, Mavretanija, Afrika

Prejšnji del Žanove zgodbe iz Afrike lahko preberete tukaj: Mavretanska gostoljubnost.


Slike in besedilo: Žan Močnik, sledite mu na njegovem Instagramu: @mocnikzan


Izjemno gostoljubje Mavretancev me po dobrem tednu v državi še ni povsem prepričalo, zato sem še vedno potoval naokoli rahlo skeptičen. Težko mi je bilo zapustiti vse družine, ki so me nesebično sprejele medse pa čeprav za samo eno noč. Spet sem dobil strah pred neznanim, ki me je odvračal od naslednje pustolovščine. Odpravljal sem se namreč iz puščavskega Atarja proti pristaniškemu Nouadhibouju z najdaljšim vlakom na svetu, ki prevaža železovo rudo, ljudem pa je dovoljeno, da se vozijo na tovornih vagonih brezplačno. Verjetno bi danes obžaloval, če bi se takrat odločil iti z avtobusom, toda bilo me je res strah, da nihče na vlaku ne bo znal angleško in se dva dneva ne bi mogel z nikomer pogovarjati. Stežka sem kupil avtobusno karto do vasice Choum, od koder pelje vlak in po nekem naključju je v istem trenutku na postajo prišel še en “norec” Josh iz Anglije, ki je bil prav tako namenjen na vlak. Po slabih treh tednih v Afriki sem tako srečal prvega Evropejca v državi, ki jo že tako obišče tako malo tujcev, da bi jih lahko preštel na prste na roki, pa še ta gre v istem dnevu na isti vlak. Takrat sem bil dobesedno bolj vesel, kot če bi zadel na loteriji.

Choum

Po dveh urah vožnje po makadamu, sva prišla do Chouma. Bilo je okrog poldneva in zato sva se pridružila domačinom pod streho v prostorih avtobusne postaje(nekakšna baraka s podloženimi tlemi, kjer smo ležali), ki so prav tako čakali na vlak. Ko sva se odpravila v bližnjo trgovinico poiskat nekaj za pojesti, so naju domačini ustavili, češ naj počakava na pečeno kamelo, ki so jo kasneje velikodušno delili z nama. Zvečer, okrog šeste ure, smo se skupaj podali do 2 km oddaljene barake ob železniški progi in tam čakali na vlak. Ovila sva svoje ruzake v zaščitno prevleko in upala, da nama ne bo treba čakati tu do jutra.

Vlaaak!

Potem, ko se je stemnilo, sva v daljavi večkrat videla luči, vendar je večinoma šlo za terence, ki so vozili v puščavi. Na moje začudenje je v enem od njih tja prišla češka družina s petletno deklico, ki se je hotela prav tako kot midva peljati na tovornem vagonu. Okrog devete zvečer pa sva v daljavi opazila bližajoče se močne žaromete. “That’s it man, I waited for it for a whole fucking year”, je evforično zavpil Josh, ko sva opazovala kako se 3-kilometrski vlak počasi ustavlja. Na glave sva si nadela svetilke, da bi lažje splezala na vagon, vendar ko se je že skoraj popolnoma ustavil, sva opazila, da so pred nama cisterne z vodo, vagoni z železovo rudo, ki pa so primerni za spanje, pa okrog 200m naprej. Hitro sva tekla proti vagonom z rudo, saj vlak stoji le 5 do 10 minut. Ko sva splezala na vagon, sva našla nekakšen polivinil in z njim pokrila rudo, po tem ko sva odstranila vse večje in “neudobne” kose rude. Sam sem ponoči zaspal za slabo uro, ko se je vlak ustavil nekje sredi ničesar, sicer pa je bila vožnja tako nemirna, da skoraj ni mogoče spati. Ko se je zdanilo, sva končno lahko videla, vlak v vsej njegovi razsežnosti. Lokomotive spredaj so se komajda videle, med vožnjo pa nisva videla niti ene same vasi.

Nouadhibou

Josh pač ni mogel iz svoje angleške kože in si je še pred prihodom v Nouadhibou rezerviral sobo v nobel hotelu, jaz pa sem bil zopet zmenjen z nekim človekom prek CouchSurfinga. “Reci taksistu naj te pelje na ta naslov. Vrata so odklenjena. Doma bom zvečer” mi je sporočil Ahmed, ko sem mu sporočil, da sem v mestu. Njegovo stanovanje sem našel precej hitro, se stuširal, predlagal Joshu da bi se zvečer dobili v mestu za kratek ogled in zaspal na tleh. Ko je Ahmed prišel domov, sva šla do Joshevega hotela, kjer sem lahko v pralnem stroju opral obleke umazane od železove rude. “I hate old people. I’m so glad you came here” nama je rekel Ahmed, ki je prav tako približno v najinih letih, “There are so many old people coming to my place and all they want is sleep. You are not like them.” Med ogledom mesta smo se odločili, da bomo naslednji dan štopali do 10 km oddaljenega Cap Blanca.

 

Mavretansko pivo in vedeževalec

Ahmed nama je pokazal večerno šolo v Nouadhibouju in celo udeležili smo se pouka pri učitelju francoščine in španščine Omarju. Po končani uri nas je vse povabil k sebi domov na večerjo. Ker je imel precej majhen dom, nam je zunaj pred svojim domom na tleh pripravil prostor za večerjo. Seveda smo jedli kamelo in kuskus, nato pa nam je pripravil še čaj. “Guys, do you want some beer. I know where to get it.” so bile tiste magične besede, ki sva jih z Joshem čakala že ves čas. Alkohol je v Mavretaniji sicer prepovedan, vendar to ni ovira, da mladi ne bi pili. Omar nas je peljal v nek bar, kjer sva na najino razočaranje za 1,5 € dobila 3 dcl brezalkoholnega piva. No vsaj okus je bil približno podoben tistemu pravemu. Po tem nas je Omar peljal še naprej, k nekemu vedeževalcu, ki ga je sredi noči dobesedno vrgel iz postelje. Vsem nam je prerokoval približno enako. Nama z Joshem neizmerno srečo na tej poti, meni celo dve ženi, Ahmedu pa, da se ne bo nikoli preselil v Nouakchott, čeprav si to želi. Za izpolnitev prerokbe sem moral jaz darovati sladkor otrokom, Josh pa kokoš, ki jo je res kupil in podaril naprej.

Nouadhibou, Mavretanija, Afrika

V šoli pri Omarju.

Se nadaljuje …

Preberi tudi kaj od tega

Vpiši svoj komentar ...

Loading Facebook Comments ...

Leave a Reply

Your email address will not be published.